Etnološka zbirka Tonina hiša je etnološki spomenik lokalnega pomena. V značilni istrski podeželski hiši je muzejska zbirka, ki prikazuje način življenja in kulturo istrskega podeželskega prebivalstva v 19. in prvi polovici 20. stoletja. V prvem nadstropju je prikaz bivalnih prostorov s kužino (kuhinjo) in kamaro (sobo), v pritličju pa je rekonstruirana oljarna – torkla. Hiša je bila nekoč last premožnejše družine Gorela. Ime je dobila po njeni zadnji lastnici Toni Gorela (1874-1966), ki je v njej živela skoraj do smrti leta 1966. K hiši sodi naravno okolje z murvami, oljčni nasadom in drugim značilnim rastjem, preurejen del nekdanjega gospodarskega poslopja in kal. Pred hišo je na ogled tudi nekaj delov antičnih in srednjeveških oljarn, ki so bili najdeni med arheološkimi raziskavami v občini Piran.
Pri obnovi kamnite hiše, ki je bila zgrajena v 1. polovici 19. stoletja ali veliko prej, so bile ohranjene značilnosti istrskega kmečkega stavbarstva. Iz zunanje fasade izstopa zunanje stopnišče z baladurjem (majhno pokrito teraso), ki vodi v bivalne prostore, in ognjišči prizidek, ki je nekoč služil oljarni v pritličju.
Tudi v notranjosti je stavba v celoti ohranjena. V kuhinji z odprtim ostrešjem je nizko odprto ognjišče mediteranskega tipa iz 19. stoletja ali prej z nekoliko mlajšo napo. Pohištvo in drugi predmeti v kuhinji in spalnici so deloma izvirni inventar, deloma pa iz sosednjih hiš. Ker so ljudje opremo dopolnjevali z novejšimi kosi, vsi ne izvirajo iz istega časa. Gotovo pa so bili v uporabi še v prvi polovici 20. stoletja.
V pritličju je imela Tona hlev in kantino (klet), v 19. stoletju pa je bila tam oljarna. Tip rekonstruirane oljarne je bil v preteklih stoletjih in v prvi polovici 20. stoletja zelo razširjen po vsej Istri. Oljčno olje so pridobivali s pomočjo mlina za mletje oljk, ki ga je najpogosteje poganjala živina, stiskalnice za stiskanje oljčne mase, vretena za zategovanje vijaka stiskalnice in peč s kotlom, v kateri so segrevali vodo za polivanje oljčne mase v stiskalnici.