Krščanska starša Evlogij in Klemencija sta imela sina Servula, lepega po telesu, še lepšega po duši, ki se je že kot otrok ves predal življenju v pobožnosti. Pri dvanajstih je na božji ukaz zapustil starše in odšel v neko votlino v bližini mesta, kjer je ostal leto in devet mesecev, nato se je na božji ukaz vrnil domov. Na poti domov mu je pot zastavila velikanska kača, ki jo je Servul premagal tako, da je napravil znamenje križa in dihnil v njeno obličje.

Po vrnitvi na dom in skorajšnji očetovi smrti je zaslovel s čudežnimi ozdravitvami. Z znamenjem križa, polaganjem rok in ekscorcizmom je ozdravil najprej nekega obsedenega mladeniča, nato mrzličnega sina neke vdove, nato zidarja Didima, ki se je ponesrečil pri delu, in številne druge, zaradi česar se je množica ljudi začela zgrinjati k njemu. Tržaški prezec je slišal za vpliv, ki ga je imel Servul in njegova izjemna pojava ga je prevzela. Ponj je poslal vojake, nato pa je ukazal mučenje: pretepanje, praskanje s kavlji, polivanje z vrelim oljem. Ker mučenje Servulu ni prav nič škodovalo, temveč je muke občutil kot prijetne, so ga po nasvetu tržaškega oblastnika Jenula polili z urinom, da bi iz njega izgnali magično moč. Ko tudi to sredstvo ni uspelo, so ga odvedli iz mesta in usmrtili. Mati Klemencija je ponoči skupaj z drugimi kristjani odnesla sinovo truplo in ga častno pokopala. Grško ime ponesrečenega zidarja, ki ga je čudežno ozdravil Sv. Servul pa dokazuje, da je sicer pozno zapisana legenda precej starejšega izvora, verjetno še iz časa, ko je bilo omenjeno območje pod interesno sfero Bizanca ali pa je iz časa, ko se je na tem področju še živ spomin na bizantinsko oblast. Pred preganjanjem naj bi se Servul skril v jamo pri Socerbu.

Omenjena legenda je bila v tržaški okolici v poznem srednjem veku zelo razširjena, četudi je mogoče pobrana po motivih drugih življenjepisov svetnikov. Nesporno pa je dejstvo, da se je skozi stoletja razširjala in ohranjala ideja, da je v jami v bližini gradu Socerb živel in se skrival sv. Socerb. Kult čaščenja omenjenega svetnika je zelo star, verjetno je bil že zelo zgodaj razširjen v Trstu in se nato zelo hitro razširil tudi v Benetke, kjer je bil v bližini doževe palače prav njemu posvečen tudi prvi samostan, o katerem se je prva listina ohranila že iz leta 819. V zgodovini je bilo z gradom povezanih več zgodbic. Nekaj jih je povezanih z domnevnimi vohunskimi in tihotapskimi dejavnostmi njegovih lastnikov, zlasti viri izpostavljajo enega od članov sicer zelo vplivne in ugledne družine Petazzijev, ki je živel v drugi polovici 16. stoletja.

Obtožili so ga pakta s koprskim podestatom in priležništva z Benečanko po imenu Maria. Omenjena rodbina je pozneje odigrala ključno vlogo v drugo habsburško-beneški vojni in je po koncu te vojne v zastavo od državne komore kupila omenjeni grad in pripadajoča posestva. (Sv. Socerb, mozaični detail iz 13. stoletja v stolnici sv. Justa, Trst. / Vir: diocesi.trieste)