Sveti Peter v občini Piran je gručasto naselje na slemenu Šavrinskega gričevja med reko Dragonjo in potokom Drnica, h kateremu sodi več zaselkov. Vas je omenjena že v pisnih virih iz začetka 11. stoletja.
Šupeter, kot vas od nekdaj imenujejo domačini, je dobil ime po svojem zavetniku. Cerkev, ki mu je posvečena in stoji v središču strnjene vasi, je zabeležena že leta 1579. 29. junija, ko goduje sv. Peter, je še danes vaški praznik. Nekoč so vas uradno imenovali San Pietro dell’ Amata. Po priključitvi ozemlja k Jugoslaviji so jo preimenovali v Raven, na željo domačinov pa so ji leta 1992 vrnili staro slovensko ime. Raven se imenuje predel med Sv. Petrom in Novo vasjo. Tam so v času italijanske oblasti zgradili šolo za obe vasi.
Posebnost vasi je, da ima dve cerkvi. Na pokopališču je leta 1614 manjšo cerkev Sv. Duha zgradil Benko Marinaz. V vasi sta ohranjeni tudi špina in lokev, kjer se nekoč napajala živina in kjer so prali perilo. Menda izvirata še iz obdobja Avstro-Ogrske.
Vaščani so se nekoč preživljali predvsem z vinogradništvom, oljkarstvom in sadjarstvom ter z vrtnarstvom in poljedelstvom. Po letu 1860 se je razširilo gojenje murv, kar je bilo povezano tudi z domačim gojenje sviloprejke. Živinoreja je bila skromna. Pridelke so prodajali predvsem v Trst in Piran, manj pa v druga bližnja mesta. Pomembno vlogo so imele pri tem ženske, ki so se s pridelki večkrat na teden odpravile na pot. V vasi je bila razen gostilne, trgovine, tobaka, kovača, čevljarja, mizarjev in šivilje tudi oljarna. Danes je rekonstruirana oljarna na ogled v Etnološki zbirki Tonina hiša v zaselku Goreli.
Že med obema svetovnima vojnama so se začele ženske zaposlovati v izolskih tovarnah, še več prebivalcev pa si je našlo delo v mestih po 2. svetovni vojni in vas se je počasi praznila. Danes se ljudje v sv. Peter zaradi boljših prometnih povezav vračajo, obnavljajo hiše in gradijo nove. Številne stare značilne kamnite hiše pa so še ohranjene.