Sečoveljske soline je človek ustvaril na naplavni ravnici reke Dragonje. Tekom stoletij jo je z izgradnjo kanalov z zapornicami, nasipov, kristalizacijskih in izparilnih bazenov, solinarskih hiš za sezonsko bivanje v solinah, skladišč za spravilo soli in orodja, preoblikoval v edinstveno kulturno krajino. Solnim poljem so poseben čar dajale vetrne črpalke s svojimi lanenimi jadri.
Sečoveljske soline so skupaj s solinami Fazan v Luciji in Strunjanskimi solinami bile del t. i. Piranskih solin. Prvič so bile Piranske soline omenjene leta 804. V 14. stoletju so beneške oblasti uvedle t. i. paški način pridelave soli, ki je zaradi gojenja posebne biosedimentne podlage petole omogočal pridelavo čistejše soli. Severni del Sečoveljskih solin, predel Lera, so avstrijske oblasti na začetku 20. stoletja modernizirale in uvedle t. i. stonski način proizvodnje, s tem pa spremenile njegovo srednjeveško podobo. Na južnem delu Sečoveljskih solin, ki se imenuje Fontanigge, je pridelava soli vse do njene opustitve v 60. letih 20. stoletja potekala na družinski organizaciji dela in solnega polja. Leta 1991 je Pomorski muzej »Sergej Mašera« ob kanalu Giassi v Fontaniggeah, v obnovljeni solinarski hiši, uredil Muzej solinarstva, ki danes obsega že štiri obnovljene solinarske hiše in dva solinarska fonda. V Muzeju solinarstva je predstavljena zgodovina solin ter življenje in delo v solinah. Del območja Fontanigge z Muzejem solinarstva je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Sečoveljske soline so zavarovane kot krajinski park.