V solinah so uporabljali dvoje vrst nečk (albol): prve za mesenje kruha, ki so bile običajno večje, in bolj znane nečke za prenašanje soli. Vsaka družina je imela običajno ene nečke za mesenje kruha in več nečk za prenašanje soli. Nečko so si nadeli na ramo in sol iz kavedinov nosili v hiše. Delo je bilo zamudno in težko, še posebej, če si predstavljamo, da so lahko solinarji v enem dnevu pobrali tudi do dve ali tri tone soli. Najdaljša pot od kavedina do hiše je bila lahko daljša od 120 metrov, v nečki pa je bilo nad 35 kg teže. Sveža sol je vsebovala okoli 8 do 10 odstotkov vode, ki se je v solinarski hiši delno odcedila. Original hrani: Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, razstavljeni so v Muzeju solinarstva v Sečoveljskih solinah.