Mandrač Izola

Pristanišče je naravno ali umetno zaščiten morski bazen, kjer ladje najdejo zavetje pred nevšečnostmi, ki jih lahko prizadenejo, zlasti vetrovi. Hkrati predstavlja prostor, kjer je možna oskrba posadk in popravila ladij. Pomoli izolskega mandrača so bili sprva izdelani iz lesa, ob povečanju in poglabljanju le-tega, pa so uporabili velike kamnite bloke iz ostankov rimskega pomola v Simonovem zalivu.

Z razvojem plovbe in ribje-predelovalne industrije, so se tudi pristanišča širila izven mandrača in tako sprejemala večje ladje. Posadke ladij so obalna pristanišča uporabljale za postanke in svojo dejavnost; vkrcavanje in izkrcavanje potnikov, natovarjanje in raztovarjanje tovora, pripravo na ribilov. Promet v izolskem pristanišču se je povečal posebno v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je ribje-predelovalna industrija v Izoli dosegla svoj višek in ko je tudi preko morja prevažala svoje izdelke.

Lokacija artefakta