Naravna in umetna vzpetina je že od pradavnine lokalnemu prebivalstvu prestavljala neko vrsto zatočišča, ki so ga praviloma postavili sami. Kapela je bila skupaj s sakralnimi predmeti najbolj dragocen objekt v vasi in velikokrat tudi edina zidana stavba v zaselku, ki so jo ravno zaradi njene dragocenosti zavarovali z obzidjem, ki je bilo včasih zgolj leseno. Svoje usode niso zaupali samo stavbi, ampak so verjeli tudi v božjo zaščito, ki jo je simboliziral prostor. Raziskovalci namreč trdijo, da mnoga obzidja okoli cerkev ne bi zdržala napada. Kljub povezovanju obzidja okoli cerkvice z napadi otomanskih Turkov, je bilo obzidje dograjeno šele po najhujših vpadih osmanskih plenilskih skupin. Obrambo se vse prevečkrat povezuje samo s zaščito pred roparskim Turkom in se vse prevečkrat pozablja, da je bila vsaka »brezposelna« vojaška skupina, ki se je med vojno in po njej »klatila« po deželi, podeželskemu prebivalstvu enako grozeča in pogubna. Tudi te skupine so si nasilno prilaščale premoženje in hrano, ki je bila vaščanu pogosto dragocenejša kot drugo premoženje.