Poleg dajatev od hub in drugih pravic, ki so jih uživali, so morali kmetje zemljiškemu gospodu ali zakupniku posestva opravljati tudi tlako. V 18. stoletju Socerbski podložniki niso bili ravno pretirano »zaposleni« s tlačanskim delom. Njihova dolžnost je bila, da so upravitelju posesti pripeljali drva iz gozdov, ki so bili last gospostva in ker je bila tlaka vsakoletna, so jim za delo plačali 8 soldov. Prav tako so morali pokositi gosposki travnik, saj so imeli na posestvu živino. Namesto kruha in vina, ki so ga po stari maniri dobili kosci, od lastnika zemljišča tako od navadnega kmeta ali od upravitelja gosposke zemlje, so dobili 24 liver. Zemljiško gospostvo je za razliko od drugih »prihranilo« tudi stroške čuvajev, saj so morali hudodelce, ki so jih zaprli v gosposke ječe čuvati kar kmetje. Prevzeli so tudi naloge sla, saj so morali sami prenašati sporočila v okoliške vasi in na meje deželskega sodišča. Tako, kot je v poznem srednjem veku obramba utrdbe slonela na kmečki vojski, je njihova dolžnost vojaške pomoči z enim možem na kmetijo ostala zapisana tudi v terezijanskem katastru. Med njihovimi dolžnostmi je bila tudi pomoč pri obnovi gradu in tovorjenju materiala zanj, a že iz zapisa je bilo jasno, da je bila tovrstna tlaka že skoraj pozabljena in zapisana zgolj zato, ker jo je bilo najti v urbarju. Kmečka »vojska« oziroma kmečka tlaka je bila institucija, ki je v času kuge nadzorovala mejo.
Največ prihodkov gospostva so prinašali davek na točilnice in mitnici, a se je lastnik gospostva Joseph grof Salvai v času terezijanske ocene prihodkov pritožil, da je že samo en malefični sodni proces in ena javna usmrtitev, ki jo je opravil krvnik iz deželnega glavnega mesta, izredno draga. Slednji si je delo zaračunaval po višjih cenah, kot je bila deželna tarifa in njegovi stroški so bili tako visoki, da so prihodki lahko hitro skopneli. Seveda pa so bili takšni procesi posebej na Socerbu redki. (Grad Socerb v Valvasorjevi Topographia Ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679 / Vir: Wikipedia)