Iz srednjega veka je ohranjenih nekaj dokumentov z zahtevami po obnovi zgradbe in ureditvi vodnjakov. Zlasti slednja zahteva opozarja na vitalno funkcijo utrdbe, saj je bila ravno ureditev oskrbe z vodo ključna pri nastanitvi vojaške posadke v njem. V zgodnjem novem veku se je s širitvijo pristojnosti same utrdbe na upravne naloge prvotna utrdba širila, v njej so uredili tudi bivalne prostore, saj je zemljiško gospostvo kot mejna posest pridobivalo vedno več upravnih dolžnosti, zato je na gradu moral stalno prebivati upravitelj, ki ga je lastnik gospostva posebej plačeval. Ta je utrdbo razširil z bivalnimi prostori in ob njej kasneje uredil tudi konjušnico. Pojem grad je postal simbol funkcij in pravic, ki jih je posedoval zemljiški gospod v očeh podložnikov, četudi se te niso nikoli zares »odvijale« na gradu. V terezijanskem katastru je zapisano, da so kmetje vozili drva na grad. Ko so leta 1622 posestvo odkupili dotedanji zastavni imetniki gradu Petazziji je zapriseženi zidar vrednost grajskega poslopja (zidovi, stolpi ipd.) ocenil v višini 3.800 goldinarjev, kar priča o tem, da je bil socerbski grad razmeroma majhen. Opis nepremičnin v terezijanskem katastru dokazuje, da »grad« oziroma utrdba ni bila naseljena, saj so ocenili le vrednost poslopja pri jami Sv. Servola, ki je bilo z vso opremo vredno »samo« 1000 goldinarjev. Poleg tega pa je imelo gospostvo hleve in pristavo (Mayerhof) na gosposkem travniku Cotishiat. Vrednost gospodarskih poslopij pa je bila ocenjena na pol cene hiše. Tudi cerkvica Sv. Ulrika je bila zunaj obzidja.