Posest, za katero so se celo stoletje »pulili« dve mesti, je v 16. stoletju prišla v roke tretjega: upravno je bila podrejena Kranjski. Šele po tem mirovnem sporazumu se je utrdba preobrazila v zemljiško gospostvo, ki so mu priključili nekaj ozemlja starega tržaškega agerja in vasi, ki so jih odvzeli rašporskemu kapetanatu. Poleg tega je zemljiško gospostvo na meji dobilo tudi vse upravne in sodne funkcije, med drugim tudi pravico do deželskega sodišča. V primerjavi z ostalimi gospostvi, ki so bili zemljiška gospostva že prej, je imel Socerb zelo majhno posest, ker je bil do leta 1521 pod Benečani. Stroške vojaške posadke v tej utrdbi pa so že pod Benečani poleg sedmih vasi plačevala tudi nekatera primorska mesta in kapetanati. Ker se je v vojni kot poveljnik vojske zelo izkazal tržaški kapitan Nikolaj Raubar, so mu grad in posest podarili v last le do njegove smrti, njegovi nasledniki pa so ga lahko upravljali še tri leta po njegovi smrti. Umrl je že leta 1540 in utrdbo je za krajši čas užival Martin Cusman. Socerb in vasi na njegovem ozemlju so bili prizorišče spopadov, uničevanja in plenjenja tudi v habsburško-beneški vojni leta 1615, ko je območje ubranil tamkajšnji gospod Benvenuto Petazzi. Kako nedoločen je bil pojem meje in kakšno simbolično mejo v prostoru so imele utrdbe, ki so jo določale, priča tudi podatek iz terezijanskega katastra. Socerbskem gospostvu so drva in drugi les kot dajatev dajali nekateri kmetje iz vasi na beneški strani: Podpeči in Podgorja, beneški vasi Dane pa so celo ukinili dajatev za pašo na travniku, ki je bil last gospostva Socerb, ker so to počeli že od davnine, kot so zapisali v omenjeno oceno prihodkov.