Zadnjič si je beneški Koper prilastil Socerb leta 1463 po vojni s habsburškim sosedom Trstom. Beneški bojni plen je bil ogromen: skupaj z utrdbama Mokovo (Muhograd, Castrum Mocho) in Novigrad na Krasu (Castrum Novum), simboličnimi centri zemljiških gospostev in predvsem s pravicami do mitnic, ki so jih uživala ta gospostva, so nadzirali vse trgovske poti in dohodke, ki so iz zaledja vodile v konkurenčni Trst. V latinskem besedilu mirovnega sporazuma, ki so ga takrat Tržačani podpisali z Benečani, se v nizu izgubljenih postojank in pripadajočih ozemelj socerbski ne omenja kot castrum, temveč kot utrdba z jamo (Bastita vel Crota Sancti Servuli, to je »obzidje ali jama sv. Servula«). Bohotna lega Socerba, ki so ga politični veljaki konkurenčnega Trsta uzrli vsak trenutek, je dobila poseben simbolični pomen. Konkurentu je dala jasno vedeti, da so ves čas pod nadzorom sovražnika. Takšno razmerje sil je seveda vodilo k vedno novim vojaškim obračunom. Za poravnavo medsosedskih sporov so izkoristili trenja med velesilami (Benetkami, Habsburžani, papežem in Španijo), ki so privedla do avstrijsko-beneške vojne (1508-1516). Okolica Socerba je bila pričakovano prizorišče vojaških spopadov. Že v prvih bojih so ga zavzeli plačani najemniški vojaki, ki so bili v službi Habsburžanov. Tržačani so domačine, ki so ga pozneje varovali, dovolj dobro plačali, da so ga uspeli ohraniti do sklenitve premirja. Šele desetletje pozneje je bil, leta 1521, podpisan mir v Wormsu in s tem tudi določena mejna črta, po kateri je utrdba pripadala Habsburžanom. Kljub temu so v mirovni pogodbi kar pozabili na vasi, ki so spadale pod gospostvo. Te so s centrom posesti – Socerbom združili šele v drugi polovici 16. stoletja.