V 18. stoletju so zastavno gospostvo od Petazzijev kupili baroni Salvai. Uslužbenci omenjenih baronov, kljub v novem veku znanemu vinu, ki je uspeval v bližnjih vinogradih in ki je prestavljal skoraj desetino vseh prihodkov posestva, niso ravno dobro gospodarili s posestvijo. Zaradi ogromnih dolgov, ki so dosegli 75% njene prodajne vrednosti, so jo bili primorani prodati. Posestvo je leta 1768 za 70.000 goldinarjev odkupil grof Anton Montecucolli. Nad novim upraviteljem so se sedaj pritoževali kranjski upravni organi, saj je slabo izpolnjeval dolžnosti, ki so jih nalagali zemljiškim gospodom. Po požaru, ki je grad uničil leta 1780, je Montecuccoli zelo slabo skrbel za posest. Še preden ga je domnevno upepelila strela, verjetno od gradu ni ostalo veliko: na vojaškem zemljevidu, delu najboljših vojaških kartografov kar jih je premogla monarhija, leta 1784 ruševin gradu niso niti označili. Omenili so zgolj vzpetino nad Socerbom, ki so jo jemali kot strateško pomembno, saj so z nje videli »prav vse, kar se lahko giblje na prostem, vse do morja«.
Leta 1907 je posest od lastnika kupil tržaški baron Demetriusu Economo. V navdušenju nad novo romantiko, ki je prevevala meščane na začetku 20. stoletja, je grad v letih 1924-1925 obnovil po neznanih konservatorskih načrtih. Današnja podoba gradu je precej drugačna od tiste, ki jih je upodobil Valvazor. Zavedati pa se moramo, da so bile upodobitve gradu v Valvazorjevem času že del slavne preteklosti in so gradovi upodobljeni včasih tudi precej idilično. (Grad Socerb s pogledom na Tržaški zaliv in Koper Valvasorjevi Topographia Ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679 / Vir: Wikipedia.)