Samostan so okoli leta 1100 začeli graditi opati svetega Nikolaja z beneškega Lida. Prevzeti od lepot in rodovitnosti kraja, so ga zgradili predvsem za svoje ostarele in bolne brate, leta 1551 pa so sem naselili tudi skupino kolonov furlanskega rodu. Poleti so sem na izlet prihajali menihi iz Benetk, ker je zrak odličen in so zaradi samotnosti kraja lahko svobodno lovili ptiče in ribe. Po nekaterih mnenjih naj bi imeli tukaj svoj hospicij tudi malteški vitezi oziroma templjarji. Samostan je leta 1641 prenehal z delovanjem, danes pa sta v objektu, ki se nahaja južno od ceste, ki vodi iz središča Ankarana v Lazaret, hotel in restavracija. Benediktinci so samostan dokončno opustili v 18. stoletju. Eden od razlogov naj bi bil nesrečen dogodek, ko je ladjo benediktincev, ki je iz Benetk plula v Valdoltro, zajela nevihta. Nesreče mnogi menihi niso preživeli. Prebivalci in benediktinci naj bi ta dogodek videli kot božjo kazen in se niso želeli več vračati v Valdoltro. Drugi razlog pa je prineslo leto 1770, ko je Beneška republika poostrila nadzor in pritisk nad beneškim samostanom na Lidu ter njegovim imetjem v Istri. Za seboj so poleg kompleksa z vodnjakom, vrtom, dvoriščem pred objekti, cerkvijo in zvonikom pustili tudi obsežna pridelovalna zemljišča – oljčne nasade, vinograde, njive, gozd, travnike in hiše kolonov s pripadajočimi zemljišči. Odhod menihov naj bi najbolj pretresel okoliške prebivalce, saj so jim menihi nudili tolažbo in pomoč ter znanje v zdravilstvu. Leta 1774 oz. 1775 sta posest nekdanjega samostana svetega Nikolaja z vsemi premičninami in nepremičninami kupila brata Pietro in Giovanni Madonizza in ga preuredila v letno rezidenco plemiške družine. S tem je nekdanji samostanski kompleks postal elegantna in razkošna plemiška podeželska vila. Že po prvi svetovni vojni je bilo poslopje spremenjeno v hotel, kar je še tudi danes. Po svetem Nikolaju je dobilo ime tudi tukajšnje kopališče, ki je zlasti v času med obema vojnama postalo zelo priljubljeno med Tržačani, Koprčani in okoličani.