Sam relief zemljišča in stalne sovražnosti med ljudstvi so že v davnih včasih narekovali potrebo, da se tu postavijo obrambni tabori, od koder bi lahko kljubovali sovražnikom. Ko pa so se odločili, da bodo trdnjave tudi sezidali, so začeli iskati najboljše izvajalce. Pojavili so se neki orjaki, ki da to znajo najbolj vešče opravljati. Poklicali so jih (živeči so namreč nekje daleč v osrednji Istri) in jim povedali, da želijo v Kubedu obzidati celotni obrambni tabor, v Podpeči pa na visoki skali postaviti velik stražni stolp, od koder bodo opazovali bližajoče se sovražnike. Ves posel sta prevzela dva velikana, eden je bil Mirdaj in drugi Dajmir. Zahtevala sta, da se jima pripravi gradbeni material, za malto pa sta uporabljala poleg peska in apna še sveža jajca. Potrebovala sta jih toliko, da je moralo deset vprežnih voz s koši za gnoj pobirati jajca po vsej Istri. Orjaka sta vodo za mešanje malte zajemala kar v reki Rižani. Ker pa za oba velikana ni bilo dovolj prostora na enem mestu, sta zidala vsak na svojem koncu: Mirdaj v Podpeči in Dajmir v Kubedu. Imela sta le eno zidarsko kladivo, ki sta ga po potrebi podajala kar čez dolino. Ko je kladivo potreboval Dajmir, je dejal: »Brat, podaj mi bat,« in obratno, Mirdaj je prosil: »Brat, vrni mi bat«. Ta dva velikana sta bila tako velika, da sta samo za malico potrebovala vsak po dve pečeni ovci in popila vsak sto litrov vina. Ob malici je Dajmir sedel na bližnjem griču Škarpincu, a noge je namakal v reki Rižani. Mirdaj se je usedel na grič Kolk in noge pomakal v bistrem potoku Rakovcu. Ko sta opravila svoje delo in zahtevala plačilo, so prišli oblastniki in ju hoteli vkleniti, da bi jim bila primorana še naprej služiti, tam v čezmorski deželi. Velikana sta se razjezila, pobrala svoje plačilo in izginila, da ju potem nikoli več nihče ni videl. Ostali pa so gradovi, ki sta jih sezidala, in ljudje so jima bili hvaležni, ker so imeli varna pribežališča ob napadih sovražnika.Ta orjaka naj bi gradila vse gradove v Istri in naj bi zbežala v Čičarijo in tam nekam globoko v Istro. Pravijo, da se še danes skrivajo tam okuli Motovuna.