Soline ob izlivu Rižane so nastale v srednjem veku. Skupaj s solinami južno od Kopra so bile del koprskih solin, ki so bile po obsegu in pridobivanju soli takoj za piranskimi. Koprsko solinarstvo je že v času beneške uprave v 17. in 18. stoletju doživelo več kriz, ob prehodu iz 19. v 20. stoletje pa je začela dejavnost zamirati. Območje nekdanjih solin in preostalo zamočvirjeno ter pogosto poplavljeno ravnico so v tridesetih letih 20. stoletja meliorirali in preuredili v kmetijske površine (bonificirali). Od tu izhajajo imena ankaranska bonifika, bertoška bonifika, koprska bonifika. Tihotapstvo, ki ga pooseblja povest o Martinu Krpanu, a tudi trgovina z zalednimi avstrijskimi deželami sta potekala tudi po poteh območja Ankarana, zlasti po ustju reke Rižane, kjer so bili tudi številni mlini.
zatok (laguno) ter na nasipu začeli razvijati luško dejavnost. Luka Koper se je do današnjih dni razširila do Ankaranske bonifike in naselja Ankaran ter zasedla velik del ravnice ob izlivu Rižane v morje. Ne glede na regulacije, melioracije in spremembe obale za potrebe luške dejavnosti, del ravnice občasno še vedno ogrožajo poplave.